Govor

Vizualizacija nastajanja govora z magnetno resonanco v realnem času

Gôvor je uporaba človeškega glasu kot sredstvo za izražanje jezika. Govorjeni jezik združuje samoglasniške in soglasniške zvoke v pomenske enote, kot so besede, ki sodijo v besednjak jezika. Obstaja veliko različnih namernih govornih dejanj, kot so obveščanje, izjavljanje, spraševanje, prepričevanje, dajanje navodil; ta dejanja se lahko razlikujejo v različnih vidikih, kot so izgovarjava, intonacija, glasnost in tempo, da bi posredovala pomen. Posamezniki lahko prek govora tudi nenamerno sporočajo vidike svojega družbenega položaja, kot so spol, starost, kraj porekla, fizično in duševno stanje, izobrazba ter izkušnje.

Čeprav se govor običajno uporablja za lažje sporazumevanje z drugimi, ga ljudje lahko uporabljajo tudi brez namena sporazumevanja. Govor lahko kljub temu izraža čustva ali želje; ljudje včasih govorijo sami s seboj v dejanjih, ki so nadaljevanje tega, kar so nekateri psihologi (npr. Lev Vigotski) opredelili kot uporabo tihega govora v notranjem monologu za oživitev in organizacijo kognicije, včasih pa tudi v trenutnem prevzemanju dvojne vloge, ko se jaz obrača na jaz, kot da bi se obračal na drugo osebo. Samogovor se lahko uporablja za pomnjenje ali preverjanje lastnega pomnjenja stvari, pa tudi pri molitvi ali meditaciji.

Raziskovalci preučujejo številne različne vidike govora: proizvodnjo govora in zaznavanje zvokov, ki se uporabljajo v jeziku, ponavljanje govora, govorne napake, sposobnost povezovanja slišanih govorjenih besed z glasovnimi izrazi, potrebnimi za njihovo ponovno ustvarjanje – kar igra ključno vlogo pri širjenju besednega zaklada otrok – ter vprašanje, katera področja človeških možganov, kot sta Brocovo in Wernickejevo področje, so osnova govora. Govor je predmet raziskav v jezikoslovju, kognitivni znanosti, komunikacijskih vedah, psihologiji, računalništvu, logopediji, otorinolaringologiji in akustiki. Govor se primerja s pisnim jezikom,^[1] ki se lahko po besednem zakladu, sintaksi in fonetiki razlikuje od govorjenega jezika, kar imenujemo diglosija.

Evolucijski izvor govora je predmet razprav in špekulacij. Čeprav se tudi živali sporazumevajo z vokali in lahko usposobljene opice, kot sta Washoe in Kanzi, uporabljajo preprost znakovni jezik, noben živalski glas ni fonemsko in sintaktično artikuliran ter zato ne predstavlja govora.