Matilda Angleška

Matilda
Matilda, upodobljena v Evangelijih Henrika Leva iz 12. stoletja
cesarica Svetega rimskega cesarstva kraljica soproga Rimljanov
Mandat	7. januar 1110 – 23. maj 1125
Kronanje	25. julij 1110
Lady Angležev
Vladanje	8. april 1141 – 1148
Predhodnik	Štefan (kot kralj Anglije)
Naslednik	Štefan (kot kralj Anglije)
Kandidat	Štefan
Rojstvo	ok. 7. februarja 1102, verjetno Winchester ali Sutton Courtenay, Anglija
Smrt	10. september 1167 (stara 65 let) Rouen, Francija
Pokop	Opatija Bec, Francija (1167–1846) Rouenska stolnica, Francija (od 1846)
Zakonci	Henrik V. Nemški, cesar Svetega rimskega cesarstva (1114-1125) Geoffrey V., grof Anžujski (1128-1151)
Potomci	Henrik II. Geoffrey, grof Nantski Viljem, viskont Dieppski
Rodbina	Normandijska rodbina
Oče	Henrik I. Angleški
Mati	Matilda Škotska
Poklic	regentinja

Matilda (angleško Empress Matilda, znana tudi kot Empress Maud) iz normanske vladarske hiše je bila hči angleškega kralja Henrika I., * okoli 7. februarja 1102 verjetno v Sutton Courtenayu, Oxfordshire, Anglija, † 10. september 1167, Rouen, Normandija, Francija.

Kot žena Henrika V. (vl. 1114–1125) je bila cesarica Rimljanov. Po njeni poroki z grofom Geoffreyjem V. Anžujskim je ohranila naziv cesarice in je zato v angleško govorečih državah znana predvsem kot cesarica Matilda (ali cesarica Maud). Matilda ja poskušala je uveljaviti svojo zahtevo po angleškem prestolu proti Štefanu Bloiškemu. Ko so leta 1141 Štefana ujeli vojaki njenih podpornikov, je bila razglašena za cesarico Anglije. Nekaj mesecev je bila prva vladarica Angleškega kraljestva, vendar ni bila kronana. Leta 1148 se je umaknila v Normandijo. Njen sin Henrik je leta 1154 postal prvi angleški kralj iz dinastije Plantagenetov in s tem ustanovitelj Anžujskega kraljestva.

Predniki

Matilda je bila edina zakonska hči angleškega kralja Henrika I. in njegove žene Matilde, pred poroko Edith, hčerke škotskega kralja Malcolma III. in njegove žene svete Margarete. Po materini strani je bila potomka kratkotrajnega kralja Edmunda II. Železnobokega iz anglosaške hiše Wessex. Edmunda je z osvojitvijo Anglije leta 1066 strmoglavil Viljem Osvajalec, njen stari oče po očetovi strani. Njen mlajši brat, prestolonaslednik Viljem Eteling, je leta 1120 umrl mlad v brodolomu. Imela je tudi več polbratov in polsester, ki so bili vsi nezakonski otroci njenega očeta in zato neupravičeni do dedovanja.

Rimska cesarica

Mladost in zgodnja leta v cesarstvu

Njen rojstni kraj je sporen. Sodobne raziskave kažejo, da je bila rojena v Sutton Courtenayu. Starejši viri domnevajo, da je bila rojena v Winchesterju. Datum njenega rojstva je izračunan iz Matildine izjave ob poroki s Henrikom V.

O Matildinem zgodnjem otroštvu ni znanega nič. Ko je njen oče jeseni 1108 odšel v Normandijo, je Matildo in njenega brata Viljema zaupal v oskrbo nadškofu Anselmu Canterburyjskemu.

Leta 1108/1109 se je 22-letni rimski kralj Henrik V. pogajal o zavezništvu z angleškim kraljem, ki naj bi bilo protiutež paktu papeža Pashala II. s Francijo. Henrik V. je imel napete odnose s kurijo, zlasti zaradi investiturnega spora, in je načrtoval pohod v Italijo, da bi si zagotovil kronanje za cesarja. Upal je, da bo s poroko s takrat sedemletno Matildo dobil bogato doto, ki bi znašala ogromno vsoto 10.000 mark srebra in bi znatno prispevala k financiranju njegove kampanje. Na binkošti leta 1109 so v Westminster prišli odposlanci Svetega rimskega cesarstva in zapečatili anglo-nemško zavezništvo. Matilda je bila po pooblaščencu zaročena s Henrikom V. Odposlanci Salijske dinastije, vključno s bodočim škofom Burchardom iz Cambraija, so februarja 1110 pripeljali mlado princeso na celino. Spremljali so jo visoki angleški duhovniki in normanski vitezi, nekateri od njih – kot je bil naddiakon Henrik iz Winchesterja, kasneje škof Verduna – so verjetno nekaj časa ostali del njenega spremstva v njeni novi domovini. Matilda je pristala v Boulogne-sur-Meru, nato pa jo je v Liègu sprejel njen zaročenec. Par se je uradno zaročil v Utrechtu na veliko noč, 10. aprila 1110. Med darili, ki jih je prejela nevesta, so bila tudi zemljišča v Loreni. Njeno kronanje za kraljico je bilo 25. julija 1110 v stolnici v Mainzu, ki ga je opravil Friderik I., nadškof Kölna. Mlado kraljico je izobraževal trierski nadškof Bruno von Lauffen. Njen učni načrt v Trierju je vključeval seznanjanje z lokalnimi običaji in pouk nemščine.

Matilda in Henrik na poročni pojedini, slika iz 12. stoletje

Henrik V. se je medtem odpravil na pohod v Italijo in po neuspešnih pogajanjih v Rimu zaprl papeža Pashala II. Papež je kasneje pod pritiskom znatno popustil in 13. aprila 1111 privolil v Henrikovo kronanje za cesarja. Matildo so nato naslavljali s 'kraljeva soproga' (consors regni) in jo seznanili s pogledi cesarja na Sveto rimsko cesarstvo, kar je očitno oblikovalo njene politične ideje v preostanku njenega življenja. Katarina je ponovno omenjena šele ob njeni veličastni poroki s cesarjem, ki je bila v Mainzu 6. ali 7. januarja 1114, ko je bila stara komaj dvanajst let. Cesarska kronika neznanega avtorja, napisana na zahtevo Henrika V., poroča, da so se slovesnosti udeležili številni posvetni in cerkveni knezi, pa tudi pevci in norci. Kronika hvali Matildo kot lepo in resnično plemenito dekle. Matilda je sodelovala v vladi, pogosto delovala kot mediatorka in po svojih najboljših močeh podpirala svojega moža v njegovih številnih konfliktih. V njegovi odsotnosti je sama prevzemala vladne odgovornosti, s čimer si je pridobila dragocene politične izkušnje, na primer v soočanju z evropsko diplomacijo in nevarnih soočanjih s kurijo.

Cesarjeva spremljevalka na njegovem drugem pohodu v Italijo

Cesarjeva moč je zaradi nenehnih konfliktov s knezi in škofi upadala. Cerkev ga je tudi izobčila, pričakovanje prestolonaslednika pa se ni uresničilo, saj Matilda z njim ni imela otrok. Marca 1116 je Henrik V., tokrat v spremstvu soproge, ponovno odpotoval v Italijo, da bi okrepil svojo moč z dedovanjem posesti mejne grofinje Matilde Toskanske, ki je umrla julija 1115 in mu zapustila družinska posestva. Kraljevi par je preko prelaza Brenner odpotoval v severno Italijo, se med drugim nastanil v Doževi palači v Benetkah in bil deležen slovesnega sprejema v Canossi. Mlada kraljica naj bi prevzela vlogo svoje pomembne predhodnice in soimenjakinje Matilde Toskanske. Ko sta se Henrik in Matilda odpravila v Rim, je papež Pashal II. pobegnil na jug italijanskega polotoka. Vladarja sta bila ob prihodu v Rim marca 1117 navdušeno sprejeta. Papeški legat Maurice Bourdin se je po prihodu v Rim postavil na cesarjevo stran in ju na veliko noč 1117 v baziliki sv. Petra verjetno kronal za cesarja in cesarico. Po Pashalovi II. smrti leta 1118 je Salijska dinastija imenovala Mauricea Bourdina za protipapeža Gregorja VIII. Matildino cesarsko kronanje leta 1117 verjetno ni bilo izvedeno pravilno, saj ga ni opravil legitimni papež. Matilda se zato v nemških dokumentih vedno omenja preprosto kot 'kraljica Rimljanov' (regina Romanorum). Takšen naziv je imela tudi kasneje na svojem pečatu v Angliji. Po vrnitvi v domovino leta 1126 se v več kot 90 dokumentih imenuje cesarica. V njen naziv očitno nihče ni nikoli podvomil.

Po binkoštih leta 1118 sta cesar in njegova soproga odpotovala iz Rima v severno Italijo. Ker se je v Svetem rimskem cesarstvu med knezi okrepil grozeč odpor proti cesarski oblasti, se je Henrik V. avgusta 1118 hitro vrnil domov, Matilda pa je ostala v severni Italiji še približno eno leto kot njegova regentka. Predsedovala je cesarskemu dvoru in v Castrocaru izrekala sodbe proti tistim, ki so ukradli cerkveno premoženje. Novembra 1119 se je vrnila k možu v Utrecht.

Kasnejša leta njunega zakona

Henrik V. je septembra 1122 v investiturnem sporu z Wormškim konkordatom dokončno rešil dolgoletni konflikt s papeštvom. Hkrati s tem se je v večjem obsegu začelo politično sodelovanje med cesarjem in angleškim kraljem Henrikom I. Matilda se je želela srečati z očetom v Kentu že pred moževim dogovorom s papežem Kalistom II., a ji flandrijski grof ni odobril varnega prehoda in je potovanje prekinila. Angleški kralj se je do takrat že večkrat vojskoval proti francoskemu kralju Ludviku VI., svojemu sosedu na celini. Henrikov napad na Ludvika v podporo Henriku I. leta 1124 je bil popoln neuspeh.

Ob smrti Henrika V., 23. maja 1125, sta bila ob njegovi smrtni postelji njegova soproga in njegov nečak ter dedič Friderik II. Švabski. Matilda je po moževi smrti prišla pod Friderikovo skrbništvo in očitno ni imela vpliva na izvolitev novega kralja. Volitve je nazdiral nadškof Adalbert iz Mainza, ki se je iz zaupnika spremenil v zagrizenega sovražnika Henrika V. Matilda mu je izročila cesarske regalije, shranjene na gradu Trifels, domnevno na podlagi lažnih obljub. Pokojni cesar je želel, da bi ga nasledil njegov nečak Friderik, vendar je namesto njega novi kralj postal saški vojvoda Lotar III., dolgoletni nasprotnik Henrika V.

Vrnitev domov

S triindvajsetletno ovdovelo Matildo naj bi se želel poročiti neimenovan nemški knez, vendar se je na očetovo spodbudo leta 1126 vrnila domov v Normandijo. Potem ko se je angleški prestolonaslednik Viljem leta 1120 utopil v brodolomu v Rokavskem prelivu, Henrik I. ni imel nobenega zakonitega sina, ker so bili njegovi nezakonski sinovi iz spoštovanja do Cerkve izključeni iz dedovanja, zato si je prizadeval zagotoviti prestol svojega kraljestva svoji hčeri Matildi. Vladavina ženske (dominatio feminae) v Angliji ni bila priljubljena. Matilda se je očitno odpovedala svojim zemljiškim posestim v Nemčiji, vendar je s seboj vzela dragocen nakit, dve cesarski kroni ter dragoceno relikvijo iz cesarske kapele, roko apostola Jakoba. V Nemčiji je njeno dejanje naletelo na ugoden odziv.

Prestolonaslednica Anglije in Normandije

Brodolom Bele ladje leta 1120; slika iz 14. stoletja

Matilda je v Anglijo prispela leta 1126. Pod pritiskom kralja je skupščina angleške aristokracije in duhovščine v Londonu januarja 1127 prisegla, da bo Matilda kot edina legitimna potomka Henrika I. prejela pravico do nasledstva prestola v njegovih deželah – Angliji in Normandiji. Dogovor bi verjetno postal neveljaven, če bi kralj v drugem zakonu dobil sina. Po sodobnih kronikah ni bilo nasprotovanja Henrikovi odločitvi, kar je postavilo precedens, saj dotlej v Angliji še nobena ženska ni vladalqa samostojno. Matilda se je odslej imenovala cesarica (imperatrix), vendar je na svojem pečatu uporabljala naslov Regina Romanorum (kraljica Rimljanov).

Da bi dosegel dogovor z glavnim normanskim nasprotnikom v severni Franciji, grofom Anžujskim, se je Henrik I. v začetku leta 1127 pogajal o poroki svoje hčere z anžujskim dedičem Geoffreyjem Plantagenetom (1113–1151). Henrik I. se je z grofom Anžujskim pogajal že leta 1119, pred Viljemovo tragično smrtjo v Rokavskem prelivu. Takrat je želel Viljema poročiti z Geoffreyjevo sestro. Matilda ni bila navdušena nad to povsem politično poroko s Geoffreyjem. Njen izbrani mož je bil enajst let mlajši od nje in je kot grof imel precej nižji družbeni položaj kot njen prvi mož. Matilda se je podredila očetovim željam in se maja 1127 v Rouenu zaročila z Geoffreyjem. Par se je poročil 17. junija 1128 v Le Mansu. Poroka je imela dolgoročne politične posledice, zlasti za vladavino angleške krone nad deli Francije do leta 1453.

Geoffrey Anžujski, Matildin drugi mož

Poroka je sprva povzročila konflikt, saj je bila sklenjena brez posvetovanja z normanskim plemstvom. Večina plemstva je bila sovražna do Anžujcev, njihovih dolgoletnih tekmecev v severni Franciji, zato je nasprotovala tako vladavini anžujskega grofa kot vladavini ženske.

Med Geoffreyjem in njegovo ženo so kmalu nastale napetosti. Za razdor se običajno krivi Matildo. Kakor koli že, leto dni po poroki je zapustila moža, se vrnila k očetu v Rouen in z njim poleti 1131 odšla v Anglijo. Na skupščini kraljestva v Northamptonu, 8. septembra 1131, so baroni ponovno potrdili svoje prejšnje prisege, s katerimi so Matildo priznali za prestolonaslednico.

Gottfried je medtem svoji soprogi ponudil spravo, s čimer se je Matilda strinjala. Dogovorila sta se za partnerstvo iz koristoljubja in imela tri sinove:

• Henrika (1133–1189), ki je leta 1154 postal angleški kralj Henrik II.
• Geoffreya VI. (1134–1158), grofa Anjouja in Maine
• Viljema (1136–1164)

Matilda je med porodom svojega drugega sina Geoffreya skoraj umrla. Ko si je opomogla, so ji baroni tretjič prisegli zvestobo.

Proti koncu življenja kralja Henrika I. se je njegov odnos s hčerko precej ohladil. Podobno se je poslabšal tudi odnos z Geoffreyjem, ker mu kralj ni hotel odstopiti nekaterih gradov v južni Normandiji, ki so bili del Matildine dote. Geoffrey je s podporo svoje sporoge nameraval tam s silo vzpostaviti svojo oblast. Po enem od virov naj bi bila prav Henrikova jeza do hčerke vzrok za njegovo smrt. Henrik I. je umrl 1. decembra 1135, medtem ko je bila Matilda v Anjouju.

Boj za angleški prestol

Štefanova uzurpacija prestola

Grof Štefan Bloiški, čigar mati Adela je bila sestra pokojnega kralja in hči Viljema Osvajalca, je izkoristil Matildino odsotnost in zadržke normanskih baronov glede Godfreya Anžujskega. Po besedah Matildine biografinje Marjorie Chibnall je imel Štefan manjše pravice do prestola kot cesarica. Štefan Bloiški je pohitel v Anglijo in s pomočjo svojega brata Henrika Bloiškega, škofa Winchesterja, in londonskega trgovskega razreda zasegel angleški prestol. Baroni se niso več čutili vezane na svoje prisege in so priznali Štefanovo uzurpacijo, ki jo je v začetku leta 1136 odobril tudi papež Inocenc II. Ker se Matilda ni nameravala brez boja odpovedati svoji pravici do prestola, je sledila dolgotrajna državljanska vojna, ki je trajala do leta 1153, v Angliji znana kot anarhija.

Matilda in njen mož sta se sprva osredotočila na osvojitev Normandije in zavzela več gradov, ki so pripadali njeni doti. Znatne ozemeljske pridobitve sta uspela doseči šele leta 1138, ko je Matildin polbrat Robert Gloucesterski prestopil na njeno stran. Aprila 1139 si je Matilda prizadevala prepričati papeža o legitimnosti svoje pravice do nasledstva. Na Drugem lateranskem koncilu je angleški škof Ulger opozoril, da je Matildo za prestolonaslednico imenoval njen oče, in na prisege baronov. Nasprotna stran je v svojih argumentih v podporo Štefanu posegla daleč v preteklost. Arhidiakon Arnulf iz Séesa, ki je kasneje postal škof v Lisieuxu, je trdil, da je Matildina mati prvotno opravljala redovniško službo v samostanu in da je bila njena poznejša poroka s Henrikom I. zato neveljavna. Njeni otroci so bili torej nezakonski. Poleg tega naj bi bila prisega, dana Matildi, dana pod prisilo, Henrik I. pa naj bi to malo pred smrtjo obžaloval. Škof Ulger je med drugim poudaril, da je canterburyjski nadškof prelahko poročil Matildino mater. Mati je bila v mladosti res v samostanu, vendar je zanikala, da bi kdaj postala redovnica. Ker Inocenc II. ni mogel ali ni hotel sprejeti odločitve v angleškem nasledstvenem sporu, je Štefan ostal legitimni angleški kralj.

Matildin prihod v Anglijo

Potem ko je Matildino posredovanje pri papežu propadlo, se je Matilda sama postavila proti kralju Štefanu, tako politično kot vojaško. Medtem ko se je Godfrey Anžujski še naprej osredotočil na osvajanje Normandije, je Matilda septembra 1139 pristala v Angliji v spremstvu svojega polbrata Roberta Gloucesterskega. Robert je ustanovil svojo bazo v Bristolu. Cesarica se je odpravila na grad Arundel v Zahodnem Sussexu, da bi obiskala svojo mačeho Adelajdo Leuvensko, leta 1121 poročeno s kraljem Henrikom I. in zdaj poročeno z normanskim baronom Viljemom d'Aubignyjem, 1. grofom Arundelskim. Slednji je bil zvest podpornik kralja Štefana. Adelajda je podprla svojo pastorko Matildo in prepričala Štefana, da je Matildi zagotovil varen prehod do njenega brata. Iz Bristola se je Matilda preselila v Gloucester, kjer je živela naslednje leto in pol. Med njenimi najbližjimi zaupniki in vojaškimi voditelji sta bila poleg Roberta Gloucesterskega dva moža, ki sta svoj vzpon na oblast dolgovala kralju Henriku I.: Miles Gloucesterski in Brian FitzCount, lord Wallingforda.

Med očetovo vladavino je Matilda od baronov prejela le prisego zvestobe (fidelitas), ne pa tudi običajnega poklona (homage). Cesarica je po prihodu v Anglijo zahtevala, da se ji poklonijo tudi njeni vazali, dejanske oblasti pa še ni mogla izvajati. Kralj Štefan se je še pred Matildinim prihodom v Anglijo sprl z angleško cerkvijo, ker je junija 1139 zasegel gradove več škofov, da bi okrepil svojo moč. To dejanje je zaostrilo tudi kraljev odnos z njegovim bratom, winchesterskim škofom Henrikom, ki je bil leta 1139 imenovan za papeškega legata v Angliji in je zdaj iskal kompromis v nasledstvenem sporu. Škofova prizadevanja za mediacijo so bila verjetno motivirana tudi z dejstvom, da nobena stran ni mogla pričakovati hitre vojaške zmage in se je zato bala dolgotrajnega obdobja anarhije. Srečanji, ki sta potekali kmalu po binkoštih in novembra 1140 med visokimi podporniki Matilde in Štefana, sta se izkazali za neuspešni. Cesarica je bila pripravljena sprejeti legatove predloge za mediacijo, medtem ko je Štefan okleval in tako preprečil sporazum. Namen teh srečanj je bil verjetno doseči le začasno rešitev in premirje, saj bi trajna rešitev verjetno zahtevala papeževo posredovanje.

Imenovanje za gospo Anglije

Ko sta Ranulf de Gernon, grof Chesterski, in njegov polbrat William de Roumare, grof Lincolnski, v začetku leta 1141 za kratek čas zavzela grad Lincoln, je kralj Štefan prelomil svojo obljubo in ju pregnal. Ranulf se je nato združil s svojim tastom Robertom Gloucesterskim. Skupaj sta 2. februarja 1141 zmagala v bitki pri Lincolnu in ujela kralja Štefana. Kralja so v Gloucesterju predstavili njegovi tekmici in ga nato internirali v Bristolu. Matildin ukaz, da se ujetega kralja vklene, so sodobni opazovalci ostro kritizirali.

Matilda je vse bolj prevzemala vodstvo anžujske stranke od svojega polbrata Roberta. Zdi se, da se je zdaj bolj kot nanj zanašala na podporo Milesa Gloucesterskega. Njeno vedenje v tem času viri označujejo zelo negativno. 2. marca 1141 se je v Wherwellu v Hampshireu srečala z winchesterskim škofom, kjer so on in drugi pomembni posvetni in cerkveni magnati cesarico priznali za vladarico Anglije (domina Angliae). Matilda jim je v zameno obljubila, da se ne bo vmešavala v pomembne cerkvene zadeve, kot je imenovanje škofov. Po besedah kronista Williama iz Malmesburyja se je to pomembno srečanje zgodilo na deževen dan, kar naj bi bil slab znak, ki je napovedoval cesaričino skorajšnjo izgubo oblasti. 3. marca je papeški legat sprejel Matildo v slovesni procesiji v winchesterski stolnici. Sinoda angleške cerkve, ki se je 7. aprila sestala v Winchesterju pod vodstvom legata, je nato Matildo imenovala za gospo Anglije in Normandije (Angliae Normanniaeque domina). Po pisanju v Gesta Stephani, delu, ki je bilo sovražno do Matilde, si je cesarica nezakonito prisvojila najvišje nazive in oblast v Winchesterju in od takrat ni upoštevala mnenj svojih svetovalcev. Podobno sodbo je sprejel tudi običajno precej zadržani naddiakon Henrik iz Huntingdona v svoji Historia Anglorum. Gesta Stephani nadalje poroča, da je Matilda ravnala skrajno arogantno in s hladnim ponosom. Ko so najvišji plemiči, kot sta bila njen polbrat Robert ali škotski kralj, pokleknili pred njo, ni niti vstala in je ignorirala njihove prošnje.

Zaradi povečane cesaričine moči so bili mnogi baroni, ki so bili prej na Štefanovi strani, načeloma pripravljeni prestopiti na njeno stran, številni drugi pa so ostali neodločni in so Matildo podpirali le, dokler so lahko od tega pričakovali koristi. Geoffrey de Mandeville, 1. grof Esseški, na primer, je cesarico priznal za vladarico, potrdil njegove obstoječe nazive in dodal nadaljnje časti in posesti, vendar jo je še istega leta zapustil, ko je najbolj obupno potrebovala pomoč. Med tistimi, ki so omahovali, je bil tudi Ranulf de Gernon, Viljem de Roumare pa je še naprej zavračal njeno aktivno podporo. Škof Henrik iz Winchesterja je od papeža Inocenca II. zahteval potrditev svojega političnega preobrata, vendar ga je papež pozval, naj ostane zvest svojemu zaprtemu kraljevemu bratu. Matildina neposredna vplivna sfera je bila omejena na jugozahodno Anglijo, na Škotskem pa jo je še naprej podpiral njen stric, kralj David I.

Matilda je podprla željo škotskega kralja, da za škofa Durhama imenuje svojega zaupnika Viljema Cumina. Investituro je nameravala izvesti kljub nasprotovanju lokalne duhovščine, ki je odločno nasprotovala Cuminovemu imenovanju. Njen korak je bil v nasprotju z njeno obljubo winchesterskemu škofu in ga je razjezil.

Vstop v London in poraz pri Winchesterju

Junija 1141 je Matilda odpotovala v London. Na poti tja je sklenila sporazum z londonsko delegacijo, ki ji je omogočil dostop do Westminsterja. V palačo je vstopila okoli 20. junija in nameravala biti kronana vsaj za gospo Anglije, morda celo za regentko za svojega mladoletnega sina. Prizadevanje za kronanje za kraljico se zdi manj verjetno, ker bi to neposredno nasprotovalo papeževi odločitvi v korist kralja Štefana. Nadškof Teobald Canterburyjski, odgovoren za to kronanje, bi verjetno zavrnil sodelovanje. Nadškof tudi ni hotel prelomiti prisege zvestobe Štefanu, čeprav je Matildo osebno poznal in jo spoštoval. Njeno kronanje, ki bi ga izvedel Robert de Sigillo, nekdanji lord kancler Henrika I., čigar izvolitev za londonskega škofa je zagotovila Matilda, ne bi imelo prave teže.

Cesarica je med Londončani hitro postala nepriljubljena, ker je takoj uvedla visoke davke. Poleg tega so bili Londončani, na splošno nakloneni zaprtemu kralju, zmedeni zaradi Matildine namere, da Štefana obdrži v ujetništvu tudi po njegovi abdikaciji. Ko sta se Štefanova žena Matilda Boulognska in Viljem Ipreski, poveljnik flamskih najemnikov, pojavila pred Londonom z veliko vojsko, so številni Londončani napadli palačo, v kateri je prebivala cesarica, in jo prisilili, da je 24. junija 1141 pobegnila in se s svojimi zaupniki naglo umaknila v Oxford. Škof Henrik iz Winchesterja se je znova postavil na stran svojega brata. Matilda je svojo oblast še naprej gradila na Milesu Gloucesterskemu in mu podelila naziv grofa Herefordskega. V Oxfordu se je srečala z magnati, ki so ji ostali zvesti. Odločila se je, da bo papeškega legata prisilila k predaji, in konec julija 1141 je z Robertom Gloucesterskim in drugimi poveljniki odkorakala na Winchester. Njena vojska je začela oblegati škofovsko palačo. Matilda Boulognska, ki je pogumno branila pravice svojega zaprtega moža in imela precejšnjo moč in podporo, je s hitro organizirano vojsko obkolila oblegovalce in jih 14. septembra prisilila v beg. Cesarica je pobegnila v Devizes, njen polbrat pa je bil ujet. Po pogajanjih je bil Robert Gloucesterski 3. novembra izpuščen v zameno za kralja Štefana.

Nadaljnji boj za oblast proti Štefanu v Angliji

Na koncilu, sklicanem v Westminsterju, je winchesterski škof Henrik med drugim omenil Matildin napad nanj in upravičil svojo ponovno podporo bratu Štefanu, ki je bil decembra 1141 ponovno kronan za kralja. Matilda je zaman prosila svojega moža, naj ji zagotovi vojaško podporo v Angliji. Za Godfreya je bila najpomembnejša vzpostavitev lastne oblasti v Normandiji. Ko je Robert Gloucesterski junija 1142 odplul na celino, da bi podprl Godfreya, je Štefan izkoristil njegovo odsotnost in napadel Matildo, ki je bila takrat v Oxfordu. Razmere so za cesarico postajale vse bolj negotove. Po pisanju v Anglosaški kroniki se je neke noči decembra 1142 s tremi ali štirimi zaupanja vrednimi vitezi preoblekla v belo haljo in se po vrvi spustila čez grajsko obzidje. Skupina je nato prečkala zamrznjeno Temzo in se skozi zasneženo podeželje prebila do Abingdona in od tam do Wallingforda. Tam je uživala zaščito svojega zaupnika, grofa Briana Fitza. Kmalu zatem se je odpravila v močno utrjen grad Devizes in tam živela do konca svojega bivanja v Angliji. V Normandijo je odšla v začetku leta 1148.

V naslednjih letih je v Angliji izbruhnila dolgotrajna, nizkotna vojna med rivalskima pretendentoma za prestol, kar je povzročilo gospodarski zastoj. Kaotične in brezpravne razmere so trajale do konca vojne. Peterboroughska kronika jih upravičeno imenuje anarhija. Številni baroni so prestopali z ene na drugo stran, odvisno od njihovih trenutnih interesov. Plemiči in visoka duhovščina, ki niso bili pod učinkovitim kraljevim nadzorom, so na svojih zemljiščih zgradili močne gradove, kljub kraljevemu monopolu nad utrdbami, in iz njih vodili zasebne spore. Civilno prebivalstvo je zaradi njihovih zlorab močno trpelo, vasi in cerkve pa so bile pogosto plenjene. Geoffrey de Mandeville, ki mu je kralj Štefan leta 1143 zaradi nezaupanja odvzel gradove, je poskušal s silo povrniti izgubljeno posest in med svojimi vpadi ni prizanašal niti samostanom. Zaradi svojih dejanj je bil izobčen. Septembra 1144 je umrl zaradi rane s puščico.

Ker je Godfrey Anžujski leta 1144 neusmiljeno podjarmil Normandijo in postal vojvoda te regije, so se angleški plemiči, ki so imeli velika posestva v severni Franciji, postavili na Matildino stran. V Angliji je bila cesaričina vplivna sfera omejena na jugozahodni del otoka s središčem v Gloucesterju in Warehamom v Dorsetu kot pristaniščem za povezavo s Francijo. Da bi utrdila svoj položaj, je svojim vazalom in cerkvenim dostojanstvenikom podelila kronska zemljišča. Vse podelitve niso bile zgolj politično motivirane, saj je na primer svoji perici iz čiste hvaležnosti podarila veliko posestvo v Somersetu.

V pogajanjih s kurijo je dosegla nekaj uspehov, saj papeži, ki so nasledili Inocenca II. (umrl 1143), niso priznali Štefana za kralja in njegovega sina Evstahija za prestolonaslednika. Cesarica se je zdaj borila predvsem za zagotovitev zahtev svojega najstarejšega sina Henrika II., ki je prišel v Anglijo leta 1143 in ponovno leta 1147 ter delno bival pri materi in delno pri stricu Robertu Gloucesterskemu.

Leta 1139 je kralj Štefan je po smrti škofa Rogerija iz Salisburyja zasegel njegov grad Devizes, kjer je Matilda prebivala od leta 1143. Ko je papež Evgen III. od njegovega naslednika zahteval vrnitev gradu, je Matilda, ki ni hotela nasprotovati kuriji, popustila. Anglijo je dokončno zapustila marca 1148. Na njeno odločitev je vplivalo tudi dejstvo, da je s smrtjo Roberta Gloucesterskega 31. oktobra 1147 izgubila pomembnega podpornika.

Zadnja leta življenja v Normandiji

Matilda se je vrnila v Normandijo, sprva v Falaise junija 1148. Nedolgo zatem se je preselila v Rouen in tam ali v bližini mesta živela večino časa do svoje smrti leta 1167. Prebivala je verjetno v rezidenci na južnem bregu Sene, ki jo je zgradil njen oče, ali morda v bližini bližnjega priorata Notre-Dame-du-Pré, ki je pripadal benediktinski opatiji Bec, saj nekatere njene kasnejše listine izvirajo prav od tam. Druge listine so bile izdane v Rouenu. Povezavo med mestom in prioratom je omogočila s financiranjem gradnje kamnitega mostu čez Seno. V svojih listinah se ni več naslavljela z 'gospa Anglije', ampak je uporabljala naziv cesarica.

Vzpon Henrika II. na angleški prestol

Po nenadni smrti soproga Geoffreya Plantageneta 7. septembra 1151 ga je na položaju normandijskega vojvode nasledil njegov in Matildin sin Henrik. Henrik se je maja 1152 poročil z Eleonoro Akvitansko, enajst let starejšo od njega, ki se je le dva meseca prej ločila od francoskega kralja Ludvika VII. S poroko je Henrik svojim obsežnim posestim v severozahodni Franciji dodal še ozemlje jugozahodne Akvitanije. Ludvik VII. se je zaradi tega počutil ogroženega. Jezila ga je tudi poroka njegove nekdanje žene, ker se z njim kot nadrejenim obema zakoncema nissta posvetovala. Matildin odnos do sinove poroke in njen odnos s snaho nista znana.

V Normandiji je Matilda v njegovi občasni odsotnosti zastopala svojega sina in si prizadevala ohraniti zvestobo normanskih baronov. Leta 1153 se je Henrik izkrcal v Angliji. Po začetnem odporu se je kralj Štefan strinjal, da bo dolgotrajno državljansko vojno rešil z Wallingfordskim sporazumom. Štefan, čigar sin Evstahij je avgusta 1153 nepričakovano umrl, je priznal Henrika za svojega dediča, vendar mu je bilo dovoljeno vladati do svoje smrti. Ko je Štefan 25. oktobra 1154 umrl, je Henrik neoviran zasedel angleški prestol.

Matilda je bila Henrikova politična svetovalka, on pa je pogosto upošteval njene nasvete in jo zelo spoštoval. Henrikov odnos z mlajšim bratom Geoffreyjem je bil zelo napet. Matilda ge je leta 1153 kljub temu uspela prepričati, naj se zavzame za Geoffreyevo osvoboditev, ker ga je lord Amboise zaprl. Matildi ni uspelo doseči trajnega miru med bratoma. Geoffrey se je Henriku dvakrat uprl in leta 1158 nenadoma umrl.

Henrikov odnos z najmlajšim bratom Viljemom, ki je bil Matildin najljubši sin, je bil veliko boljši. Leta 1155 je Henrik nameraval osvojiti Irsko in jo podariti Viljemu, a je po materinih ugovorih opustil svoje načrte in namesto tega svojemu bratu podelil obsežna posestva v Angliji. Ko se je Henrikov odnos z nekdanjim prijateljem, nadškofom Tomažem Becketom začel slabšati, je nadškof leta 1163 prepovedal Viljemovo poroko z Isabelo Warennsko, grofico Surreyjsko, in Viljem se je ves nesrečen vrnil k materi Matildi v Rouen in julija 1164 umrl.

Posredovanje v sporu med Henrikom II. in Tomažem Becketom

Prepir med Henrikom II. in Tomažem Becketom, slika iz zgodnjega 14. stoletja

Leta 1155 je Henrik II. svojega tesnega prijatelja Tomaža Becketa imenoval za kanclerja in leta 1162 proti volji svoje matere Matilde tudi za naslednika pokojnega canterburyjskega nadškofa Teobalda. Becket je v tej vlogi začel delovati kot neusmiljen zagovornik neodvisnosti in širitve moči Cerkve. Takšno razumevanje njegovega položaja ga je pripeljalo v resen konflikt z njegovim nekdanjim kraljevim zavetnikom. Henrik II. je želel zagotoviti predvsem to, da duhovniki, ki so storili kazniva dejanja, ostanejo podvrženi kraljevemu kazenskemu pravosodju. Leta 1164 je nadškof Becket pobegnil v Francijo, od koder je nadaljeval spor z angleškim kraljem in se tako kot on za podporo obrnil na Matildo.

Potem ko je Henrik II. jeseni 1164 mater prek glasnika obvestil o svojem stališču v sporu z nekdanjim kanclerjem, je prior Nikolaj iz Mont-Saint-Jacquesa Matildi med obiskom konec istega leta izročil nekaj Becketovih pisem. Pisma je prebrala z nejevoljo, po branju pa je izjavila, da je pripravljena posredovati med sinom in Cerkvijo. V poznejšem pogovoru se je izrekla proti vsakršni eroziji starodavnih kraljevih pravic, hkrati pa je zagovarjala neodvisnost duhovščine, ki ji je pripisovala višji status kot svojemu sinu. Podprla je Henrikovo kritiko, da so si nekateri duhovniki pridobili preveč beneficijev, medtem ko so številni drugi duhovniki imeli le skromno premoženje in so se zato nekateri zaradi revščine zatekli k plenjenju. Celo prior je moral priznati, da takšne krivice resnično obstajajo znotraj Cerkve. Kasneje je Matilda Becketu pisala, da je preveč trmast, sprtih stani pa ji ni uspelo spraviti. Konec leta 1170, tri leta po njeni smrti, so nadškofa Becketa umorili štirje vitezi, ki so verjeli, da delujejo v imenu angleškega kralja. Njihov zločin je kralja na koncu prisilil, da je nekoliko popustil zahtevam Cerkve.

Odnosi s cesarji

Matilda verjetno ni povsem pretrgala vezi z domovino svojega prvega moža. Med vladavino hohenštaufovskih cesarjev Konrada III. (1138–1152) in Friderika I. Barbarosse (1152–1190) so verjetno obstajali različni stiki med Matildo in tema cesarjema. Friderik Barbarossa je od angleškega dvora zahteval, da mu vrne relikvijo, roko apostola Jakoba, ki jo je Matilda odnesla s seboj po smrti svojega prvega moža leta 1125. Henrik II. je cesarjevo prošnjo vljudno, a odločno zavrnil. V to zavrnitev je bila verjetno vpletena tudi Matilda. Relikvija ni bila vrnjena predvsem zato, ker je postala pomemben del inventarja opatije Reading, kjer se je nahajala grobnica kralja Henrika I. Kot nadomestilo je Henrik II. cesarju poslal ogromen šotor, ki ga je tovoril s seboj na svoje italijanske pohode.

V začetku leta 1165 je Rainald iz Dassela, cesarski kancler in nadškof Kölna, odpotoval v Rouen, da bi se pogajal o zavezništvu med Anglijo in Svetim rimskim cesarstvom. Zavezništvo naj bi med drugim utrdila tudi poroko Henrika Leva z Matildo Plantagenet, hčerko angleškega kralja. Cesarica Matilda se z Rainaldom ni želela srečati, ker je podpirala papeža Aleksandra III. v papeškem razkolu, ki je trajal od leta 1159. Matilda je zavračala protipapeža Pashala III., ki ga je podpiral cesar in zlasti njegov kancler. Henrik II. je Rainalda kljub temu sprejel in predlagana poroka je bila potrjena.

Pokroviteljica književnosti

Matilda, tako kot njena mati, je bila pokroviteljica pisateljev in pesnikov. Francoski benediktinski menih in kronist Hugo Fleuryjski ji je že v času, ko je bila še poročena s Henrikom V., posvetil svojo Zgodovino dejanj nedavnih francoskih kraljev, ki sega do leta 1108 in poudarja njeno plemiško poreklo.

Kmalu po Matildini vrnitvi iz Nemčije leta 1126 si je kronist Viljem iz Malmesburyja prizadeval, da bi jo pridobil za pokroviteljico svojih zgodovinskih knjig.

Na vrhuncu njene politične kariere v Angliji, ko se je zdelo, da je pripravljena na kronanje, ji je anglonormanski pesnik in menih Filip de Thaon posvetil svojo Livre de sibille.

Njeno zanimanje za književnost je v globoko osebni pesmi počastil Hildebert Lavardinski, pesnik in nadškof Toursa.

Cesaričin prijatelj, benediktinski menih Štefan iz Rouena, je v svoji zgodovinski pesnitvi Draco Normannicus (Normanski zmaj), ki zajema obdobje od 11. stoletja do leta 1169, opisal njeno zgodovinsko vlogo po njenem okusu in v pesnitev vključil vse mogoče krilatice. Poudarjanje njene nekdanje vloge cesarice je bilo za Matildo v njenih poznejših letih očitno še vedno zelo pomembno.

Verske zadeve

Matilda, upodobljena na darovnici opatiji St Albans

Matilda je v obdobju, ko je bila kandidatka za kraljico, z donacijami podpirala verske ustanove. Vitezom, ki so želeli postati menihi, na primer, je podelila zemljo v Oostbroeku blizu Utrechta, kar jim je omogočilo ustanovitev benediktinskega samostana. Med bojem proti Štefanu v Angliji je svojo politično moč utrdila predvsem s podeljevanjem kronskih zemljišč opatom in drugim visokim duhovnikom, zlasti v obmejnih regijah, za katere so se borili tekmeci za prestol. Od vzpona na prestol njenega sina Henrika leta 1154 so se njene verske ustanove znatno povečale. Financirala jih je z dohodki od svoje velike dote v Normandiji. Takrat je Matilda iskala duhovno vodstvo pri menih iz Beca, s katerimi je živela v Notre-Dame-du-Pré. Poleg tradicionalnih redov benediktincev iz Beca in klunijakov je podpirala tudi novejše redove, kot so cistercijanci in premonstrati, katerih ustanovitelja Norberta iz Xantena je spoznala med svojim bivanjem v Nemčiji. V Le Valasse v departmaju Seine-Maritime je cesarica podprla ustanovitev cistercijanske opatije, ki so jo naselili menihi iz kraljevega samostana Mortemer. V letih 1152 in 1153 se je soočala s težavami zaradi političnih nemirov med odsotnostjo Henrika II., saj ni mogla zagotoviti varnosti menihov. Okoli leta 1136 je začela v departmaju Orne ustanavljati premonstratsko opatijo Silly-en-Gouffern, vendar so vojne in druge stiske do sredine 1150. let preprečile, da bi samostan v celoti začel delovati. Potem ko si je leta 1161 opomogla od hude bolezni, je ukazala prodati svojo svileno vzmetnico v korist gobavcem. Matilda je očitno goreče sodelovala tudi pri čaščenju Device Marije.

Smrt in pokop

Prva stran poglavja Anglosaške kronike, napisane okoli leta 1150, v katerem je opisana Matildina vloga med anarhijo

Matilda je umrla 10. septembra 1167 v Rouenu. Njen pokop je potekal na veliki slovesnosti, ki jo je vodil rouenski nadškof Rotrou pred glavnim oltarjem opatijske cerkve Bec-Hellouin. Menih Štefan Rouenski je v svoji pesmi Draco Normannicus podrobno opisal pogreb, ki se ga je sam udeležil. Nekatere vrstice Matildinega epitafa se glasijo:

"Tukaj leži hči, žena in mati Henrika;

velika po rojstvu, [še] večja po zakonu,

a največja po svojih potomcih."

Škof Arnulf iz Lisieuxa, ki je leta 1139 pred papežem v imenu kralja Štefana govoril proti Matildi, a jo je kasneje častil, ji je posvetil epitaf, v katerem je hvalil njene vrline. Izjavil je, da v sebi nima ničesar ženstvenega, s čimer je mislil, da nima ženskih slabosti. Pravijo tudi, da je napisal zdaj izgubljeno cesaričino biografijo. Različnim cerkvam in verskim redovom je zapustila precejšnje premoženje.

V naslednjih stoletjih je bil njen grob večkrat oskrunjen, na primer v požaru leta 1263 in s strani angleških najemnikov leta 1421 med stoletno vojno med Anglijo in Francijo. Leta 1684 je bil njen grob obnovljen in njeni posmrtni ostanki ponovno pokopani v novi krsti. Leta 1846, desetletja po ponovnem oskrunjenju opatijske cerkve v Becu s strani Napoleonovih vojakov, so Matildini posmrtni ostanki, kolikor jih je še ostalo, našli svoje zadnje počivališče v rouenski stolnici.

Matildin največji trajen dosežek je bil, da je s svojim vztrajnim bojem proti Štefanu Bloiškem pomembno prispevala k zagotovitvi angleške krone za svojega najstarejšega sina. Njegovo Anžujsko kraljestvo je obsegalo zahodno Francijo, Normandijo in Anglijo. Iz Matilde je izhajalo več kraljevih in knežjih linij, zlasti prek hčera Henrika II.

Viri

• Marjorie Chibnall: Matilda. V: Oxford Dictionary of National Biography (ODNB). Zv. 37, Oxford University Press, 2004, ISBN 0-19-861411-X, str. 321–329.
• Teresa Cole: Matilda the Queen and Matilda the Empress. V: Women of Power. Formidable Females of the Medieval World. Amberley Gloucestershire 2023, ISBN 978-1-4456-9874-8, str. 107–165.
• Catherine Hanley: Matilda. Empress, Queen, Warrior. Yale University Press, New Haven 2019, ISBN 978-0-300-22725-3.
• Karl-Friedrich Krieger: Geschichte Englands von den Anfängen bis zum 15. Jahrhundert. 2., durchgesehene Auflage. Beck, München 1996, ISBN 978-3-406-58978-2, str. 99–102.
• Karl Schnith: Kaiserin Mathilde. V: Derselbe (ur.): Frauen des Mittelalters in Lebensbildern. Styria, Graz 1997, ISBN 3-222-12467-1, str. 189–213.
• Marjorie Chibnall: The Empress Matilda. Queen Consort, Queen Mother and Lady of the English. Blackwell, Oxford 1991, ISBN 0-631-15737-9 (grundlegende Darstellung).
• Jean A. Truax: Mathilda, Empress. V: Anne Commire (ur.): Women in World History. Bd. 10, Yorkin Publ., Waterfort u. a. 2001, ISBN 0-7876-4069-7, str. 610–614.
• Claudia Zey: Mathilde von England. V: Amalie Fößel (ur.): Die Kaiserinnen des Mittelalters. Pustet, Regensburg 2011, ISBN 978-3-7917-2360-0, str. 161–180.
• Herbert Zielinski: Mathilde, Königin. V: Neue Deutsche Biographie. (NDB). Zv. 16. Duncker & Humblot, Berlin 1990, ISBN 3-428-00197-4, str. 372–374.

Matilda Angleška Normandijska hiša Rojen: februar 1102 Umrl: 10. september 1167
Vladarski nazivi
Predhodnik:  Štefan kot kralj Anglije	— TITULAREN NAZIV — Gospa Anglije 8. april 1141 – 1148	Naslednik:  Štefan kot kralj Anglije
Nemška kraljevska družina
Predhodnik:  Konstanca Sicilska	Kraljica soproga Rimljanov 1110–1125	Naslednik:  Rikenza Northeimska
Predhodnik:  Evpraksija Kijevska	Cesarica soproga Svetega rimskega cesarstva 1110–1125